A R H I V S K A     S T R A N

Rastoča knjiga

dr. Janez Gabrijelčič
Rastoča knjiga kot vizija in akcija za rast slovenske družbe, na njeni poti k odličnosti

1. Uvod

Prispevek “ “Rastoča knjiga” kot vizija in akcija za rast slovenske družbe na njeni poti k odličnosti” bo nakazal nekatere alternative prihodnjega razvoja Slovenije, ki mora biti prežet z vsestransko kakovostjo ali bolje rečeno z odličnostjo ter različice, ki lahko pomenijo pomembna sprožila in gibala, da bo ta razvoj dolgoročno uspešen, v korist vseh Slovencev, državljanov Slovenije in mednarodne skupnosti.

Namen sestavka je podati razmišljanja in proučevanja o poteh in deloma tudi stranpoteh razvoja ter prihodnosti Slovenije. V tem okviru bomo obravnavali eno izmed ključnih sestavin oziroma vrednot razvoja, to je vprašanje kakovosti in njene nadgradnje v odličnost. Izpostavljene bodo nekatere iniciative, kako naprej, prikazane možnosti in priložnosti slovenskega razvoja ter predlogi za vsestranski napredek Slovenije.

Velikokrat je slišati mnenja, stališča in celo trditve, da je Slovenija tako velika, kot je kakšno predmestje Londona, New Yorka ali Tokia.

Nekateri razmišljajo in tudi delujejo tako kot da je Slovenija veliko podjetje.

Spet drugi govorijo o tem, da naj bo Slovenija druga Švica ali drugi Singapur.

Menimo, da so to samo delne in celo zavajajoče ugotovitve. Dejstva so seveda precej drugačna.

Res je predvsem to, da je Slovenija ena in edina geografska in nacionalna enota. Slovenija je samostojna in neodvisna država. Ni druge in ne more biti druge Slovenije nikjer drugje na svetu. Slovenija in vse, kar je z njo povezano, je dragotina, ki lahko v vsakem pogledu, tudi v ekonomskem, Slovencem precej nudi. Tega se večina Slovencev in naših organizacij premalo zaveda.

Slovenija torej pomeni, s svojo lastno identiteto, kulturo in različnostjo, pomemben prispevek k bogati zakladnici človekovega razvoja in kulture. S tem v zvezi lahko rečemo, da ni drugih Slovencev na svetu kot tistih, ki živijo na teh točno določenih vzporednikih in poldnevnikih ter njihovi sonarodnjaki, ki so razpršeni povsod po svetu. Slovenija je nenazadnje s svojo zgodovino, s svojo dediščino, možnostmi in sposobnostmi enkratna posebnost, ki predstavlja zanimivo in privlačno, ne samo turistično destinacijo.

2. Priložnosti , možnosti in izzivi, pred katerimi se nahaja naša družba in organizacije, oziroma sedanja generacija Slovencev

Veliko je izzivov, pred katerimi se nahaja sedanja generacija Slovencev, omenili pa bi predvsem dva:

  • smo prva generacija Slovencev, ki živi v samostojni in neodvisni državi in
  • smo tudi generacija, ki živi in deluje na prehodu iz drugega v tretje tisočletje.

Izziva gre razumeti tudi tako, da sta to pravzaprav tudi privilegija, ki nam jih je podarila zgodovina in usoda. Ta privilegija pa zahtevata od nas tudi določene iniciative, ki bodo dolgoročno delovale za blaginjo Slovencev in za celovite koristi naše države.

Poleg teh dveh izzivov obstajajo še drugi, med katere prištevamo zlasti porajanje velikih in prelomnih sprememb v smislu globalnega prestrukturiranja sveta.

Tudi te velike, tektonske spremembe razumemo kot priložnosti in možnosti za nadaljnji razvoj in rast Slovenije v celoti.

3. Nekatere iniciative, ki imajo lahko strateško obeležje za razvoj Slovenije slovenske družbe in njenih organizacij

V Sloveniji se srečujemo z mnogimi mnenji, da smo državica, ki s svojo majhnostjo ne more narediti veliko za svoj razvoj in da smo dolgoročno zapisani propadanju in celo izginotju.

Takim pesimistom lahko odgovorimo z dejstvom, da geografska in številčna majhnost ali velikost igra v sedanjem svetu sorazmerno majhno vlogo. Veliko pomembnejšo vlogo imajo znanje, ideje, programi in na vsem tem dolgoročne zasnovane akcije. Tarnanje ali enostransko poudarjanje slovenske majhnosti vodi lahko samo v neprimerne rešitve, pretirana prilagajanja , neinovativna kopiranja in podrejanja drugim.

Naša zamisel razmišljanja o odlični slovenski družbi, ki je opredeljena v “Rastoči knjigi”, pa je seveda drugačna. Temelji na vsestransko bogati dediščini slovenskega duha, kulture in drugih dosežkov na katere smo lahko upravičeno ponosni. Težko bi našli kakšno področje človekovega delovanja, kjer ne bi bil z vrhunskimi dosežki soudeležen tudi slovenski človek. Omembe vreden je recimo podatek, da je bilo petintrideset, po nekaterih drugih virih pa celo dvainštirideset Slovencev rektorjev na dunajski univerzi.

Sicer pa so v današnjih časih potrebni Slovencem ljudje Trubarjevega duha in akcije. Ta mož se pred štiristopetdesetimi leti ni veliko ukvarjal s slovensko majhnostjo ali slovensko nezmožnostjo življenja in preživetja. Kot človek znanja in akcije je z neizmerno zagnanostjo, s pogumom, z upanjem, zaupanjem in energijo postavljal in gradil temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem tudi strateško preoblikoval slovensko ljudstvo v narod, ki se je naučil brati in pisati.

Ni imel velikih gmotnih skladov, niti ne veliko prijateljev, ki bi mu pomagali. Okoliščine in razmere, ki so ga obdajale, so bile veliko bolj nenaklonjene kot naklonjene. Vendar je imel trden in neizprosen namen ponuditi svojim sodeželanom knjižni jezik, za katerega je zavestno in podzavestno čutil, da predstavlja vir, na katerem se lako gradi pomembna kultura- slovenska kultura. V današnjem jeziku bi lahko dejali, da je bil vizionar, človek torej, ki je daljnovidno doumel, kaj in kje so ključni cilji za razvoj in napredek lastnega naroda.

Na podoben način bi lahko pisali tudi o Gallusu, Linhartu, Pohlinu, Vodniku, Prešernu, Slomšku, Maistru in še mnogih drugih. Tu ne smemo pozabiti tudi preprostega slovenskega človeka, ki je tako dobro prikazan z Martinom Krpanom. Zapustili so nam gospodarsko logiko- slovensko gospodarsko logiko, ki nam je pomagala, da smo tudi gospodarsko preživeli. Do določene mere se je okolju in okoliščinam prilagajal, v svoja razmišljanja in delovanja pa je vključil tudi svoj inovativni, recimo mu slovenski inovativni duh.

Sedanji čas torej zahteva, da si privzamemo duha in delovanja opisanih velikih mož slovenske zgodovine. Znanje, ki ga imamo sorazmerno veliko, moramo preliti v akcije in programe, ki bodo odsevali slovenske posebnosti in različnosti.

V strokovni literaturi so opisani primeri in celo pravila, da ima strateško prednost tisti, ki prične z iniciativo in dobro zamišljenimi akcijami. Uveljavljeno je mišljenje, da vsaka akcija ne prinese uspeha, toda ni uspeha brez akcije. In v tem smislu mislimo prikazati nekaj iniciativ, ki so plod dolgoletnega raziskovanja in razmišljanja, kako kljub težkemu položaju in razmeram, s katerimi se soočamo, našo državo in družbo narediti in uveljaviti kot enkratno zanimivo in tudi uspešno entiteto v evropskih in tudi svetovnih okvirih. Prikazane iniciative imajo strateški značaj in pomenijo seveda s stališča naše družbe in države pomembno usmeritev oziroma orientacijo, ki se globalno dotika prav vsakega Slovenca in naj bi tudi doživele čim bolj popolno soglasje vseh. Vse pa sodijo v kontekst vizije in akcije “Rastoče knjige”

4. Nevidni kapitali in v tem okviru pomen vizije za razvoj družbe in organizacij

Pri proučevanju pomena vizije in njenem uveljavljanju v praksi nam je lahko v veliko pomoč teorija organizacijskega razvoja. Ta sodobna teoretična in praktična smer o učinkoviti in uspešni organizaciji nam prikazuje med drugim tudi elemente in sestavine, ki jih moramo poznati, če želimo motivirati vse člane neke organizacije in tak element oziroma sestavina je vsekakor tudi vizija.

V tem sestavku razumemo državo pogojno kot organizacijo sui generis. Ni namreč dovoljeno poenostavljeno govoriti o državi kot o velikem podjetju, kjer velja absolutno podjetniška logika in filozofija.

V obeh primerih - tako pri organizaciji kot pri državi - pa je pomembno imeti vizijo in jo tudi nenehno ohranjati. Le-ta nam daje poenoteno podobo prihodnjih razvojnih tokov, ki jo internalizira čim več članov organizacije ali države. Pomembno pa je vedeti, da morajo člani to vizijo tudi razumeti in vanjo verjeti. Z njo je potem veliko lažje doseči strateške cilje, ki si jih organizacija oziroma država zastavi. Z ustrezno vizijo se lahko veliko lažje tudi odpravljajo določeni problemi, saj nam predstavlja osnovne koordinate dolgoročnega delovanja.

Z vizijo dosežemo koherenco kolektivne zavesti in podzavesti, ki ustvarja potrebno napetost oziroma energijo za ustrezno akcijo. Rečemo lahko, da predstavlja vizija posplošeno, vendar kljub temu jasno podobo namena in smisla delovanja organizacije oziroma države.

Jasne opredelitve in usmeritve, ki jih predstavljajo vizije, ki jih državljani sprejmejo za svoje, dajejo samostojne okvire za nadaljnje ukrepanje. S tem se poveča njihova pripadnost in identiteta z državo, kar posledično prinaša povečanje produktivnosti in izboljšanje ostalih področij delovanja.

Ni dovolj torej, da sprejmemo določeno vizijo samo v kolektivno zavest državljanov. Le-to moramo sprejeti tudi v njihovo kolektivno podzavest, ki deluje sama po sebi kot notranja sila in prisila, kot instinkt skratka, ki skupno z zavestjo prerašča v racionalno motivacijo.

5. Ustrezne povezave med vizijo in akcijo kot pogoj za doseganje kakovosti in odličnosti

Velika napaka pa se velikokrat dogaja, ko se vizijo obravnava kot samostojno kategorijo, kot zamisel, ki je sama sebi cilj in namen. Tedaj je vizija resnično sanjarjenje, ki ni povezano z življenjem. Prava paradigma je samo direktna povezava in ustrezno dolgotrajno sožitje med vizijo in akcijo . Vizija, ki se večkrat opredeljuje kot sanjarjenje sredi belega dne, mora biti vezana na življenje in povezana z neposrednimi interesi in koristmi države in državljanov.

Naj omenimo tri, iz ne tako daljne preteklosti, znane in uspešne povezave vizija-akcija:

  • new deal, ameriškega predsednika Franklina Delanoya Rooswelta;
  • pristanek človeka na luni, ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja in
  • vojna zvezd, ameriškega predsednika Ronalda Reagana.

Vse tri povezave v zgoraj omenjenih projektih so bile izredno dobro domišljene in so dolgoročno prinesle izjemno pomembne dosežke za ameriško gospodarstvo in ameriško družbo kot celoto. S svojimi daljnosežnimi učinki pa so vplivale tudi širše na svetovna dogajanja.

6. Vizija visoko kakovostne ali še bolje, odlične Slovenije kot možni skupni cilj in vir dodatne energije in identitete Slovencev

Vizija samostojne in neodvisne Slovenije, za katero je živelo, hrepenelo in se borilo veliko rodov Slovencev, se je udejanila. In to kljub temu, da je še leta 1990 nekaj strokovnjakov govorilo in dokazovalo, da smo Slovenci zamudili uresničenje te vizije že leta 1918, nato pa tudi leta 1945. Videti je, da je sindrom naroda hlapcev in podrejenosti zelo trdoživ in zakoreninjen med nekaterimi Slovenci.

Kljub težavam in tudi velikim neprijetnostim, ki smo jim priča na veliko področjih, pa smo s svojo državo le vstopili kot enakopraven subjekt v evropska in svetovna dogajanja. Nič več se z drugimi narodi ne pogovarjamo posredno. Prvič lahko samostojno zagovarjamo svoje slovenske interese in le-te usklajujemo z drugimi.

Sedanji čas zahteva nadgraditev opisane vizije z novo. Potrebna nam je skupna vizija kot globalna reprezentacijska paradigma in morda bi to lahko bila “Rastoča knjiga”.

Tudi sedaj lahko pričakujemo od marsikoga negativen odgovor na tak predlog oziroma zamisel kot tedaj v zvezi z neodvisnostjo. Kot svojo alternativo, ki jo ocenjujemo za zelo neprimerno, ponujajo le golo posnemanje in prilagajanje evropskim standardom kakovosti ter normam tako imenovanega zahodnoevropskega modela življenja in dela.

Ta različica bi nas resnično vodila k umiranju narodne entitete na obroke in k dolgoročnemu utapljanju v evropski kakovosti.

Vodila bi nas k dolgoročnemu zaostajanju, izgubljanju identitete, posebnosti in razpoznavnosti.

Nasproti temu ponujamo varianto slovenske odličnosti, ki to značilnost in posebnost gradi na možnostih in priložnostih, ki jih ima Slovenija kot celota in Slovenci še posebej kot posamezniki. Ponujamo skratka “Rastočo knjigo”.

Seveda pa je pot do odličnosti težka, polna pasti ter nenehnih naporov in odrekanj. To so vedeli že stari Latinci, ki so s svojim reklom "per aspera ad astra - težka je pot do zvezd" na kratko opredelili pot k nadpovprečnosti ali pot k izvrstnosti. Toda samo to je tista pot, ki nas vodi k razvoju in uspehu.

V sedanjem času velikih in globokih sprememb uspeva tista država ali družba, ki je boljša v malenkostih in za malenkost hitrejša od konkurence.

Odlična je torej družba ali država, ki zna stopnjevati in spodbujati gibanja in procese k novemu, boljšemu in najboljšemu. In menimo, da je slovenski narod sposoben tega, saj drugače ne bi obstal; ima vse pogoje tudi za nadaljnjo rast in razvoj. Res pa je, da se moramo predvsem dokazovati na področju duha, kulture in ustvarjalnosti. Iz tega okvira pa seveda ni izpuščena ekonomija, le nove dimenzije ji dodajamo.

Naloga vseh Slovencev, na področjih, kjer delamo in živimo, je torej ta, da damo vsak svoj prispevek k odlični Sloveniji. Sodelujemo pri naporih, da se približujemo evropski kakovosti, toda teh gibanj in procesov k prilagajanju evropskim standardom ne jemljemo kot končni cilj. Kakovost jemljemo in razumemo samo kot izhodišče za odličnost in v okviru tega sestavka kot podlago za vizijo odličnosti slovenske družbe in njenih organizacij.

Odličnost ni nekaj, kar bi bilo izven nas. Odličnost vsakdo nosi v sebi. Samo prebuditi jo moramo z ustreznim ravnanjem ter jo narediti prepoznavno in razpoznavno. Je pa predmet tudi nenehnega dodatnega izobraževanja in vzgoje, ki nam mora postati način življenja. V tem smislu si je dobro zapomniti definicijo odličnosti , za katero je Aristotel dejal, da je to stvar navade, ki se nenehno ponavlja.

Sporočilo tega sestavka bi lahko opredeli s povabilom, da lahko in more vsakdo izmed nas nekaj narediti za svojo odličnost, ki se jo nato integrira v slovensko odličnost, simbolno oporedeljeno z “Rastočo knjigo”.

Naj poudarimo pomembno ugotovitev, da že sama misel na odličnost (Rastočo knjigo) pomeni pomembno motivacijo in stimulacijo, ki pa postane dokončno smiselna, če jo prelijemo v praktične dosežke.

7. Ena Slovenija, dva milijona glav, dva milijona src in štiri milijone rok kot iskanje slovenskega poslanstva v obstoječi in prihodnji globalizaciji sveta

Poslanstvo Slovenije bi operacionalizirali kot:
- inovativno
- pošteno
-pravno
-gospodarsko uspešno in
- kulturno razpoznavno državo.

Tudi poslanstvo, ki smo ga opredelili z naštetimi značilnostmi, bi morali Slovenci internalizirati, ga vzeti za svojo nalogo, kot svoj vzorec obnašanja. Tudi ta misija, ki jo na poseben način prikazuje “Rastoča knjiga”, naj bi služila kot kažipot in pripomoček pri vsakodnevnem razmišljanju in delovanju in naj bi jo udejanili kot poseben motivacijski projekt.

8. Simbioza gospodarstva in kulture kot strategija slovenske družbe in organizacij

Človek je simbolno bitje in v tem smislu je privlačnost pojem, ki ga moramo gojiti ter udejanjati pri snovanju naše strategije prihodnosti. Naši simboli niso samo potica, cviček, teran, pridnost, poštenost, ustvarjalnost, Triglav, temveč še mnogi drugi.

Privlačnost pomeni pozitivno napetost, ki jo sprožamo pri sosedih in drugih narodih, ki poraja naklonjenost ter tudi navdušenost.

Strategijo Slovenije kot privlačne gospodarske in kulturne entitete naj bi vezali na vizijo in misijo, ki smo jo opredelili.

Na osnovi posebnosti in značilnosti, ki jih ima Slovenija, lahko optimistično zremo v prihodnje čase in dogajanja.

Zlasti iz sinergije in simbioze med gospodarstvom in kulturo ter izdelki in storitvami, ki bi jih oplemenitili s " slovenskim duhom oziroma odličnostjo", bi lahko črpali priložnosti za nenehen razvoj naše države.

9. Filozofija "in-in" kot potrebni miselni pogoj za uveljavljanje kakovosti in odličnosti

Filozofija "in-in" lahko predstavlja koristen pripomoček za formiranje ustreznega strateškega miselnega pristopa h kakovosti in odličnosti.

Filozofija "in-in" poudarja pomen simbioze in integracije ter nenehnega horizontalnega in vertikalnega povečevanja znanja. Ta pristop negira vsakršno pretirano ekstremnost. V tej luči dobi tudi razsežnost "takoimenovane majhnosti" Slovenije drugačno obeležje.

V smislu te filozofije, ki temelji na enciklopedičnem znanju, se jasno zavedamo, kaj je majhno in kaj je veliko. Tako nas ne preganja več misel o tem, da je teritorialna in številčna majhnost pomanjkljivost, ki vodi v nenehne frustracije in zakompleksiranosti. Ne gre več toliko za velike ali majhne države, pač pa bolj za uspešne in neuspešne države in zgodbe. Gre za slovensko državo in zgodbo, ki ima svojo posebno in enkratno istovetnost. Pomanjkanja znanja in prave mere nas je v preteklosti velikokrat gnalo iz ekstrema v ekstrem.

Filozofija "in- in" nam je potrebna tudi pri iskanju tolerantnosti do drugače mislečih in do drugačnih zamisli, saj se zavedamo, da je ravno v sožitju drugačnosti treba iskati naše priložnosti za odličnost.

Filozofija "in-in" pa ne izklučuje uveljavljanja enkratne podobe Slovenije in unikatne splošne vizije našega gospodarstva v tem okviru.

V okviru opisanega načina razmišljanja in delovanja imamo majhno produkcijo, ki pa je visoko sofisticirana in ima veliko kulturno vsebino. Naša organizacija ne more biti pretežno globalna v okviru razmišljanja ter delovanja obstoječih multinacionalk, je pa kljub temu univerzalna, saj je namenjena bogatitvi duhovnih dimenzij človeštva.

Filozofija "in-in" ima veliko vlogo tudi pri uveljavljanju integracijskih gibanj v sodobnem svetu in iskanju soglasja pri najpomembnejših vprašanjih sodobnega časa.

Besedo integracijo moramo uporabljati tudi kot pomembno kategorijo pri iskanju ustrezne in primerne slovenske poti naprej. Integrirati moramo te slovenske drugačnosti in razlike v enkratno pojmovno in ne samo blagovno znamko. Prav na področju duhovnega delovanja pa lahko drugim ponujamo veliko, saj smo pogojno rečeno " svet v malem."

Gojiti moramo to svojo unikatnost, kar pa ne sme preiti v ošabnost, oholost, samovšečnost. Kljub posebnostim moramo delovati integrativno in biti celo nosilec plemenitih vzorcev povezovanja oziroma sodelovanja.

10. Slovenska raznovrstnost kot izvrstnost in odličnost

Večkrat in marsikje je bila objavljena informacija, da je Slovenija s svojimi naravnimi in kulturnimi danostmi, ki se manifestirajo v izjemni raznolikosti na tako majhnem prostoru, prva v Evropi in med prvimi na svetu. To je tisti adut ali argument, ki ga moramo poudarjati kot našo izvrstnost in odličnost, ki prerašča v privlačnost. Le-ta temelji na naslednjih značilnostih:

-geografska raznovrstnost,
-biotska raznovrstnost,
-kulturna raznovrstnost.

Naš slovenski prostor naj bi obogatili z razmišljanji in delovanji, ki bi ohranjali in v določenih primerih nadgradili naravno dediščino.

Gojili naj bi sonaravni razvoj in sožitje z naravo. Slovenija kot vrt Evrope ne bo nastal sam po sebi. Naša iniciativa glede sonaravnega razvoja glede prvega elementa- zemlje naj bi se spremenila v gibanje, da bi naše okolje nenehno olepševali.

Zdi se, da se še ne zavedamo dovolj možnosti in priložnosti, ki jih imamo Slovenci s tem, ko smo postali samostojni subjekt mednarodnega prava in enakopraven dejavnik v Združenih narodih.

Res je, veliko se govori o globalizaciji. Res pa je tudi, da istočano poteka tudi v mnogočem nasproten proces regionalizacije. V svetu, globalni vasi, postaja zanimivo in tudi poslovno uveljavljeno tudi vse tisto, kar ima priokus izvirnosti, dolgoletne tradicije in posebnosti. Toda najprej moramo nekaj ali še bolje rečeno, mnogo narediti enostavno za to, da nas bo svet spoznal in prepoznal.

Tu bi radi poudarili pomen in moč, ki jo lahko ima posamična beseda. V mislih imamo besedo Slovenija in izpeljanke iz nje. Ta beseda je v svetu še malo in vsekakor ne dovolj poznana ali razpoznavna. Imamo veliko priložnost in možnost, da to besedo napolnimo z energijo in leskom, ki bo, gledano ekonomsko, odpirala vrata našim odličnim proizvodom in storitvam.

Seveda pa se je istočasno treba zavedati, da s svojimi neustreznimi dejanji lahko to besedo tudi popackamo in tako dosežemo prav nasprotni učinek od tistega, ki si ga želimo.

Ubikvitarnost besede Slovenija naj bi bila zlasti zaželena tam, kjer se govori o odličnem znanju, vrhunski umetnosti, izjemnem uspehu, vsestranski kulturi in drugih pozitivnih trendih razvoja. In tu bi izjemno mesto imela in zavzela tudi “Rastoča knjiga”

Pri tem pa moramo ustvariti in oblikovati pravo mero, saj Slovenija ne more biti prav povsod prisotna.

11. Naravne danosti Slovenije ali Slovenija kot država" tisočerih hribov in gričkov", kar naj predstavlja eno od naših identitet in naših blagovnih znamk

Radi bi poudarili neko primerjalno prednost, ki jo ima Slovenija: v mislih imamo na tisoče in tisoče gričkov in hribov, ki so raztreseni po vseh naših pokrajinah. Podobno kot se Finska opredeljuje kot država tisočerih jezer ali Grčija kot država tisočerih otokov, bi se mi lahko upravičeno uveljavljali kot država "tisočerih hribov in gričkov." To bi lahko postala znamenita tržna niša, ki bi v marketinškem smislu pomenila veliko denarja, pa tudi izzivov za sonaravni razvoj Slovenije.

Zlasti pomembno pri tem pa je to, da imajo ti romantični in ljubki deli naše države neko posebnost in to je vinska trta, zidanice ter cerkve in cerkvice. Nikjer na svetu se ta trta ne povezuje z zidanicami in cerkvami v tako enkraten pejsaž. In prav to je tisto posebno in enkratno, kar bi lahko, poleg drugega, ponudili našim gostom oziroma tržišču.

V ekonomskem smislu so možnosti precejšnje in mnogovrstne. Pri tem se moramo znebiti naslednjih etno kompleksov:
-količinske majhnosti,
-nepomembnosti in
-nedržavotvornosti.

Naj ne zveni napihnjeno če rečemo, da predstavlja vsak posameznik v smislu človeških virov enkratno in izjemno dragocenost. Toliko bolj pomemben je pri tem tudi vsak narod , ki s svojo enkratnostjo in svojo kulturo oplemenjuje dediščino človeštva.

12. "Penta koncept" kot poseben primer za kakovostno in odlično promocijo Slovenije

Zemlja

Da je naša zemlja še dokaj zdrava, lahko vidimo tudi v primerjavah, ki govore o tem , da pride v visoko razvitih državah približno 6 govedi na ha, kar močno obremenjuje okolje. Sedaj se izvajajo akcije, da bi to število zmanjšali samo na eno govedo na ha. Pri nas pa pride še manj kot eno govedo na ha.

S sajenjem novih dreves in rastlin bi ravno tako oplemenitili našo privlačnost. Seveda pa bi istočasno tudi odstranjevali bolna in odslužena drevesa.

Omenimo naj tudi "trietažnost " Slovenije z enkratnostjo našega podzemlja, s Krasom, dolinami in gorami.

Voda -vodne kopeli

Izredno pozornost bi namenili drugemu elememtu - vodi. Slovenija ima še dokaj ohranjene vode, ki so v mnogočem in marsikje tudi zdravilne.

Zrak- zračne kopeli

Tudi tretji element- zrak je pri nas še dokaj neonesnažen. Skrb o tem, da bi tak tudi ostal in se do leta 2000 in še naprej tudi izboljševal, naj bi se internalizirala v vsakem Slovencu. Pri tem bi svoje sonarodnjake, ki kadijo, prepričevali kako pomembnen je čist zrak za vsakega Slovencain za podobo Slovenije jot zdrave in kilturne dežele.

Tu bi lahko omenili tradicijo Riklijevih zračnih kopeli in hotenja naših prednikov, da se na vsake toliko časa odpravijo v gore. Tu je tudi fenomen in tradicija planinarjenja, saj je Slovenska planinska zveza relativno gledano med najštevilčnejšimi zvezami tudi v svetovnih okvirih.

Ogenj- toplinske kopeli

Tudi za četrti element- ogenj - in z njim povezano toploto bi dejali, da simbolizira naše dolgoročno in celovito stremljenje po privlačni Sloveniji, ki ne izžareva samo toploto temveč tudi toplino. 

Sonce- sončne kopeli

Kot peti pravir moramo obravnavati sonce. Res je, da nam je sonce naredilo na naši sončni strani Alp že marsikaj dobrega. S svojo neizčrpno lepoto in v zvezi z gozdovi, enkratnimi vodami in čistim zrakom pa bi lahko dodatno prispeval k promociji Slovenije kot zdrave države.

13. Slovenija kot država kulture, zdravja in vitalnosti

Kulturo v tem sestavku razumemo kot dejavnost, s katero nadgrajujemo naravo v vseh njenih elementih ter sestavinah. Razumemo jo lahko tudi kot način življenja (dela).

Tako bi zlasti uveljavljali zamisel simbioze zdrave pokrajine, zdravega življenja in dela.

Petim naravnim elementom bi pri našem razmišljanju o privlačni Sloveniji, ki je zdrava in daje zdravje tudi drugim, dodali in uveljavljali "penta koncept zdravja", s katerim hočemo poudariti, da so pri našem celovitem pristopu k zdravju vključene skrbi za vse čute, ki jih je tudi pet:

  1. vid - lepota pokrajine, kultura, ekstremi, slovenske harfe- kozolci; Slovenija zdravi tudi s pogledi svojih ljudi in razgledi na raznoliko in vabljivo pokrajino

  2. sluh- muzika, harmonija; Slovenija dežela blagoglasja, blagodejne tišine, miru in zvokov

  3. voh- eterična olja in druga aromatika; Slovenija dežela omamnih vonjav

  4. tip - estetika, bližina; Slovenija država prijateljskih stiskov rok in dobrohotnih dotikov

  5. okus- kulinarika, uravnoteženost.; Slovenija država izjemno prijetnih okusov

Domačim in tujim gostom moramo dati tako ponudbo, da bomo z njo pritegnili vseh pet čutov. Ponudba naj bi bila skratka privlačna, interesantna. Šele tedaj lahko govorimo o odlični ponudbi, o odličnih proizvodih in odličnih storitvah.

Z enkratno pokrajino in z aktivnostmi za naše zdravje in zdravje naših gostov, bi lahko našo državo naredili privlačno za marsikaterega gosta oziroma obiskovalca. Prav namenoma ne uporabljamo izraza turist, kajti mi se ne moremo vključevati v velike in masovne turistične tokove.

Posebno pazljivo pa moramo gojiti naslednje vrednote, ki predstavljajo poleg jezika in kulture posebne dragotine nacionalnega značaja: strpnost, marljivost, poštenje, medsebojno spoštovanje in ustvarjalnost.

Nosilec slovenske kulture in gibanja k odličnosti je naš človek. Ne more biti odlične Slovenije, če ni odličnih Slovencev in Slovenk. K temu pa lahko in mora prispevati prav vsakdo izmed nas s tem, da se odvadi ja kajenju in drugim razvadam, da vsak dan naredi nekaj za svoje zdravje, da vsak dan naredi nekaj dobrega za člane svoje ožje in širše družine, da naredi vsak dan nekaj koristnega ter prijetnega za svoje sodelavce v organizaciji. Hobbsovo sintagmo, da je človek človeku volk, bomo morali nadomestiti s Spinnozzovo sintagmo, ki pravi, da naj bo človek človeku bog. Slovenec Slovencu naj bo skratka prijazen in dobrohoten sodelavec.

14. Sklepne misli

Eno od sporočil tega sestavka naj bi bila iniciativa, da v skladu s sporočili, ki jih daje “Rastoča knjiga” v prvem in drrugem letu novega tisočletja vsakdo od nas naredi na svojem področju nekaj odličnega. Najprej za svoj osebni razvoj, ki pa mora prerasti v razvoj družine, širše skupnosti in nato tudi v razvoj cele Slovenije.

Dosegli smo, da imamo svojo državo in da se s svetom ne pogovarjamo preko drugih prestolnic, temveč preko Ljubljane.

Slovenci imamo nekatere naravne in kulturne dragotine, ki so specifične samo za Slovenijo in s tem privlačne za tuje goste in poslovne partnerje.
V sestavku smo zlasti poudarili pomembnost sožitja gospodarstva in kulture, ki deloma že obstaja, mora pa to še bolj postati. To bi bila ena od strateških slovenskih prednosti, s katero bi se identificirala večina Slovencev.

Opredelili smo razsežnosti in vizijo, ki jo vsebuje “Rastoča knjiga” ter možnosti za odlično Slovenijo, ki naj bi združila in poenotila dolgoročne nacionalne interese. Ta možna vizija naj bi predstavljala sprožilo in gibalo vsestranskega in dolgoročnega razvoja, po drugi strani pa bila tudi pripomoček, s katerim bi premagovali razlike, spore in nesoglasja. Predstavljala naj bi pozitiven naboj, ki bi naj nam dajal ponos, samozavest ter moč za premagovanja težav.

Vizijo odlične Slovenije hočemo povezati s projektom izgradnje pomnika slovenstvu do konca 2002 –“Rastočo knjigo”.

Slovenske identitete ne moremo graditi na velikih fizičnih dimenzijah in količinah. Velikost in količinskost na sploh ne igrata več prevladujoče vloge v sodobnem svetu. Odličnost in našo privlačnost gradimo na majhnih razlikah, majhnih spremembah in majhnih uspehih. Če jih združimo, so lahko tudi veliki in pomembni, zlasti pa privlačni.

Brez nič ni nič. Ta prispevek skuša ponuditi nekatere iztočnice za akcije, ki bi jih bilo potrebno še bolj določneje opredeliti in dodelati. Še kako velja že dolgo poznano, vendar premalo uveljavljeno pravilo, ki pravi: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.

Naj na koncu sklepnih misli poudarimo naše prepričanje o veljavnosti nekoliko spremenjene oziroma dopolnjene Salomonove misli o časovnih spremembah. Bil je čas podrejenosti in celo zatajevanja Slovenije in Slovencev, prišel pa je čas nadpovprečne in tudi odlične Slovenije ter uveljavljanja Slovencev. To pa naj traja dolgo.... K temu naj bi vsakdo izmed Slovencev, zlasti pa še strokovnjakov, prispeval svoj delež s svojim znanjem, po svojih sposobnostih. V tem smislu začnimo razmišljati in delovati že danes in nadaljujmo jutri, nato pa še, pa še... Gradimo torej “Rastočo knjigo” dejansko in v prenesenem pomenu!