A R H I V S K A     S T R A N

Uvodni pozdrav predsednika na XXXVII. letnem posvetu zadružnikov

Odprtje 37. letnega posveta zadružnikov
Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Grand hotel Bernardin, Portorož, 9. marec 2010

 

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, spoštovani gostitelj predsednik Zadružne zveze Slovenije in državni svetnik Peter Vrisk, minister dr. Milan Pogačnik, cenjeni gostje, gospe in gospodje!

Dovolite mi, da vas vse skupaj lepo pozdravim v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in seveda tudi v svojem imenu.

Državni svet je ena redkih institucij slovenske države, kjer so interesi slovenskega kmetijstva zastopani neposredno, in sicer preko interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Državni svetniki smo zato zelo dobro in podrobno seznanjeni z aktualnimi razmerami v slovenskem kmetijstvu, s problemi in izzivi s katerimi se le to sooča. Po drugi strani pa z vso pozornostjo spremljamo ukrepe in pobude Vlade na tem izjemno pomembnem gospodarskem, okoljskem in socialnem področju in skrbno pretehtamo vse vidike vsakokratnih zakonodajnih pobud in zakonskih predlogov, da bi na ta način delovali v dobrobit slovenskega kmetijstva in slovenskega kmeta.

Slovensko kmetijstvo po desetletjih načrtnega potiskanja na družbene margine danes posega na za širši družbeni krog politično zanimiva področja, kot so okolje, podeželje, poseljenost, socialno in regionalno ravnovesje, ekologija, sonaraven razvoj in biodiverziteta, podnebne spremembe, energetika itd. Zato je kmetijstvo danes v ospredju družbenega interesa. Zavest o njegovem strateškem pomenu je dokončno dozorela. Kmetijstvo upravlja z naravnimi viri, ki so nujni pogoj preživetja posameznika in naroda, ter so naravna substanca vsake države. Toda čeprav na kmetijstvo in kmeta sodobna slovenska družba danes gleda s povsem drugačnimi očmi, kot je to bilo še pred dvajsetimi leti, si je treba kljub temu prizadevati za nenehno krepitev ustreznih odnosov in za razumevanje med kmetijskim sektorjem in slovensko družbo kot celoto.

Aktualno dogajanje na področju kmetijstva po eni strani odraža vse temeljne dileme sodobnega globaliziranega sveta. Po drugi strani pa je tu še gospodarska kriza, ki je močno prizadela tudi kmetijstvo in v določeni meri razkrila morda tudi ne najbolj domišljene poteze v kmetijstvu v preteklosti. Vse to se sedaj še toliko bolj izrazito odraža v neugodnem dohodkovnem položaju kmečkih gospodinjstev. Povsem jasno je, da cene krize ne more plačati samo kmet in da je že skrajni čas, da se bistveno več pozornosti nameni ureditvi cenovnih razmerij v celotni agroživilski verigi.
Čeprav je kriza globalna, je prav kmetijstvo dokaz, da je izhod iz nje možen z lokalnimi ukrepi. Veliko bolj energično je treba poiskati razvojne priložnosti, ki se skrivajo v naših naravnih danostih in tradiciji. In le v tem smislu lahko govorimo o krizi kot neki razvojni priložnosti tudi v kmetijstvu. Naj to svojo misel podkrepim s primerom izrabe gozdov oziroma lesa. V Državnem svetu smo že v letu 2008 oblikovali stališče o potrebnih ukrepih za soočenje s krizo, pri čemer smo med ključne cilje postavili spodbujanje razvoja, proizvodnje in uporabe proizvodov s področja ekologije in energetike, s posebnim poudarkom na oblikovanju nacionalnega gozdarsko-lesnega programa s ciljem okrepitve lesnopredelovalne industrije v lesne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. To našo pobudo smo lani naslovili na Vlado. Žal ugotavljamo, da je Vladina Slovenska izhodna strategija 2010-2013, ki sicer poudarja prednostno obravnavo okoljsko učinkovitih in nizko ogljičnih tehnologij pri javnih investicijah, namenila le nekaj besed optimizaciji gospodarjenja z gozdovi. V celoti pa je zaobšla lesno-predelovalno industrijo, ki bi za državo z veliko lesno zalogo lahko bila izjemno pomembna panoga s pozitivnimi okoljskimi in gospodarskimi učinki oziroma razvojna priložnost za večjo prepoznavnost Slovenije v evropskem prostoru in širše. Govorim o nacionalnem programu, ki naj prepreči, da bi še naprej in pospešeno izvažali neobdelane hlode, o programu oživitve 30.000 delovnih mest, o možnem cilju 1 mrd€ dodane vrednosti na tem področju. Alternativa je žalostna. Avstrijci so razvili strategijo odjema vse hlodovine iz Slovenije. Preokret negativnih trendov bomo dosegli samo z multidisciplinarnim vladnim pristopom katerega jedro bi, po moji oceni, moral biti osrednji lesno predelovalni obrat kapacitete najmanj 500.000 m3. V nasprotnem primeru ne bomo mogli proizvajati konkurenčnih proizvodov za lesno industrijo, gradbeništvo, pohištveno industrijo, papirniško industrijo, energetiko. In slovenski proizvajalci sodobnih nizkoenergetskih hiš bodo še naprej kupovali deske in lesne elemente iz Avstrije, narejene iz slovenskih hlodov! Les je nenazadnje pomemben tudi z energetskega vidika -kot obnovljiv vir energije- o čemer bo na posvetu še veliko govora. Zmanjševanje CO2 se lahko učinkovito zmanjšuje z vezavo ogljika v biomaso. Tudi na tem področju ima Slovenija veliko prednost, saj je več kot 60% Slovenije pokrite z gozdom.
Zadružništvo je, zgodovinsko gledano, največjo vlogo odigralo prav v kriznih časih, ki so odločilno vplivali na oblikovanje sistema stanovskega organiziranja. Zadružni sistem povezuje kmete na kapitalski ravni. Iz zgodovinskih izkušenj tudi  razberemo, da je še posebej v času krize pomembno, da se kmetijstvo dobro organizira in deluje učinkovito, strokovno in odločno. Tako je tudi danes in prav v tem je pomen stanovskega samoorganiziranja. V sedanjih zaostrenih tržnih pogojih si bodo ustrezno mesto izborili le tisti bodisi mali bodisi veliki slovenski proizvajalci, ki se bodo znali povezovati in bodo sposobni ambicioznega nastopa na trgu doma in v tujini. Tu pa je pomembna tako iniciativa posameznikov in nevladnih organizacij kot tudi države, ki mora omogočiti čim boljše pogoje za povezovanje in skupen nastop. Ker današnji čas za kmetijstvo ni najbolj ugoden, slovenski kmet, tudi zaradi starostne in posestne strukture kot tudi neugodnih naravnih geografskih danosti, toliko bolj potrebuje dobro organizirane sisteme povezovanja ter inovativno in stimulativno okolje.

V okoliščinah izrazito razdrobljenega slovenskega kmetijstva in majhnosti kmetij, bi morala država podpirati organiziranje v obliki zadrug in nadaljnje povezovanje 117-ih že registriranih zadrug s področja dejavnosti kmetijstva, lova, gozdarstva in ribištva. Da je to pravilen pristop kažejo tudi izkušnje iz tujine in na kar so nas pred kratkim na posvetu z naslovom Gospodarski in družbeni pomen zadrug – stanje in razvojne možnosti v Sloveniji ter izkušnje iz sosedstva, prepričali zadružniki iz Trentina iz sosednje Italije. Zadružništvo zagotovo ostaja eden trdnih temeljev gospodarske dejavnosti. Zadruge v kmetijstvu in številnih drugih dejavnostih zagotavljajo storitve članom, ki jim drugače ne bi bile dostopne ali bi jim bile dostopne ob manj ugodnih pogojih.

Čas finančno-gospodarske krize je pokazal da je premalo, da se slovensko kmetijstvo le pasivno odziva na stanje na trgih, pač pa moramo imeti jasno vizijo kaj želimo s slovenskim kmetijstvom. Z dolgoročnimi ukrepi je treba delovati razvojno s ciljem povečanja proizvodnosti in konkurenčnosti slovenskega kmetijskega sektorja. Da mora strategija temeljiti na stabilnosti in zaupanju v lastno slovensko kmetijstvo, še zlasti na področju varne prehrane, smo državni svetniki opozorili ministra za kmetijstvo, ko nam je lani septembra v Državnem svetu predstavil delovni osnutek Strategije razvoja kmetijstva. Državni svetniki smo takrat ministra opozorili še na pomen, ki ga državni svetniki pripisujemo ohranjanju zemljiškega potenciala z vidika samooskrbe in prehranske varnosti. Za slovensko kmetijstvo in predelavo je bistveno, da se država zave in podpre potrebo po vsaj podvojitvi samooskrbe – od 40% na vsaj 80%!  

Slovenija se v zadnjih letih sooča še z izgubo velikih površin najboljših kmetijskih zemljišč in obdelovalnih kmetijskih površin. Z 800 m2 ornih površin na prebivalca smo na repu Evrope, kjer je povprečje 2.500m2. Površina kmetijskih zemljišč se zmanjšuje na račun zaraščanja, širjenja zazidalnih površin in prometne infrastrukture. Vse to mora upoštevati bodoča strategija razvoja slovenskega kmetijstva, ki je bila lani predstavljena državnim svetnikom.

V zadnjem letu smo v Državnem svetu veliko pozornosti namenili ukrepom za reševanje gospodarske krize, ki zadevajo kmetijstvo in zadružništvo. V naših predlogih smo posebej izpostavili nujnost dopolnitve zakonodaje z ukrepi, ki bodo, podobno kot v drugih primerljivih evropskih državah, omogočali in spodbujali razvoj zadrug v kmetijstvu. Izpostavili smo potrebo po redefiniranju kmetijske politike v smeri spodbujanja sonaravnega kmetijstva in povečevanja porabe bližje pridelanih pridelkov in bližje proizvedenih prehrambenih izdelkov. Prav tako smo poudarili, da je posebno pozornost treba nameniti ureditvi cenovnih razmerij v verigi prehranskih izdelkov od pridelka do proizvoda na prodajni polici,ali, kot nekateri radi pravijo, »od vil do vilic«, ter v večji meri upoštevati zadruge z lokalno pridelavo pri javnem naročanju.
       
Spoštovani! Veliko dela ostaja še pred nami. Tudi kar se tiče zadrug in zadružništva. Zagotovo bo ena od bolj pomembnih nalog napovedana razprava o Zakonu o podpornem okolju za zadruge, saj je na tem področju potrebna sistemska rešitev, ki zadrug ne bo postavljala v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti in ki bo na ta način spodbudila njihov razvoj. Tu je še davčna zakonodaja, ki pri določanju davčnih obveznosti ne upošteva posebnosti zadružništva. Še vedno ostaja aktualno tudi vprašanje Zakona o promociji slovenskih kmetijskih pridelkov, katerega sprejetje smo ga v DS ob različnih priložnostih že večkrat podprli.

Želim vam, da bi letošnji posvet uresničil pričakovanja organizatorjev, odprl prostor odličnim idejam ter pokazal na nove poti, priložnosti in možnosti zadružnega delovanja. Hvala.

Novica o dogodku